Vsak človek v sebi nosi tisočere obraze; kot da smo sestavljeni iz nešteto izkušenj, srečanj, slik, lastnosti, kot da bi bilo v vsakem od nas celotno človeštvo. Verjetno si sploh ne znamo predstavljati, kaj vse nosimo v sebi, česa vsega smo pravzaprav sposobni. V naravi človeka namreč je, da se raje giblje v okolju in situacijah, ki jih je že predhodno dodobra spoznal, ki so mu blizu — raje v varnem in enoličnem okolju, vedno po istih poteh, po že videnih vzorcih, v udobnih medčloveških odnosih kot pa izven tega „varnega mehurčka“ navad in udobja. Kadar pa to varno območje zapustimo, ko se nam pripetijo skrajne situacije, ko se znajdemo v čisto novih stanjih, takrat pa, si mislim, je človek sposoben udejanjiti tako največje milosti, kakor tudi prizadejati največje grozote. In različna področja umetnosti največkrat odstirajo prav takšna stanja.